Niso vsi sladoledi enaki. In ni vsak sladoled enako dober! Tako kot pri vsaki drugi stvari, boste tudi med sladoledi dobre in slabe. In tisti, ki so dobri, so zares dobri, slabi sladoledi pa … no, ni druge besede, kot da bi jim rekli najslabši!
Ampak kako lahko vsak izmed nas takoj prepozna sladoled – tako dober in slab? Ni namreč vsak izmed nas seznanjen s sladoledarskimi pojmi, kot so pasterizator,
Vsekakor vam svetujemo, da NE naročate sladoleda, če vidite, da se njegova površina že v sladoledni vitrini tali. To je vidno opozorilo, ki ga morate pri sladoledu vedno jemati kot glavni znak za to, da sladoleda NE naročite!
Ampak, začnimo na začetku, pri sladoledni vitrini! To namreč zagledamo prvo, ko pridemo pred sladoledarno, kjer bi si privoščili sladoled.
Izgled sladolednih banjic in sladoledne vitrine
Vsebina
Izgled sladolednih banjic v sladoledni vitrini mora biti vabljiv. Hitro lahko presodite, ali nekdo vloži veliko truda v svojo vitrino. Sladoledna vitrina je namreč ogledalo celotnega podjetja! Po izgledu sladoledne vitrine si lahko npr. kupec predstavlja tudi kako izgleda celotna sladoledna delavnica v zakulisju.
Slabo očiščene banjice že ob začetku odprtja sladoledarne nakazujejo na to, da včerajšnja izmena ni dobro opravila svojega dela. Enako velja za čistočo in urejenost sladoledne vitrine – boljša je, boljši zamrznjen desert se vam obeta.
Večina profesionalnih prodajalcev sladoleda bo vsako kapljico ali košček sladoleda, ki pade, med postrežbo sladoleda nemudoma očistila, ne glede na število kupcev, ki čakajo, da bodo postreženi.
Morebitne alergijske reakcije, ki bi jih takšna napaka povzročila, imajo lahko veliko večje posledice!
Bolj kot je sladoledna banjica (zamislimo si, da vsaka banjica predstavlja eno enoto v sladoledni vitrini) urejena, boljši sladoled lahko pričakujete!
Ko smo si torej ustvarili vtis o sladoledni vitrini, lahko začnemo z videzom sladoleda! Kaj nam lahko vse pove videz sladoleda?
Videz sladoleda
Če začnemo z videzom naj najprej omenimo barvitost sladoleda. Skoraj vedno lahko v sladoledni vitrini najdemo sladolede z živahnimi in sladolede z bolj umirjenimi barvami. Načeloma velja, da imajo sladoledi z živahnimi barvami bolj privlačni, tudi več umetnih barvil. Enako velja, da so bolj naravni sladoledi tisti z bolj pastelnimi barvami.
Sladoledne paste in praški iz katerih so sladoledi narejeni večinoma vedno vsebujejo barvila, vendar vedno več naravnih. Pod ta bi spadali različni karoteni, antocianini ali klorofil (tega največkrat vsebuje tudi pistacijeva pasta, saj tako poudari zelen videz pistacijevega sladoleda!).
Po drugi strani bo npr. pistacijev sladoled izdelan iz pistacijevega pesta deloval precej bolj rjavkasto, je pa bolj kakovostnejši.
Podoben primer je z vanilijevim sladoledom, katerega glavna sestavina je navadno vanilijeva pasta. Kakovostnejša kot je pasta, več ima delčkov strokov vanilije, hkrati pa bo takšen sladoled tudi dodatno označen (npr. z vanilijo iz Madagaskarja).
Prav tako se lahko videz sladoleda “ojača” z večjo količino posamezne paste, je pa takšen sladoled največkrat preobarvan in presladek. Vse paste in praški, so namreč označeni s posamezno dozirno količino, ki zagotavlja optimalno barvo in sladoledni okus.
Videz 100% sladoledov, izdelanih samo iz sadja
Pogosto v sladoledarnah vidimo, kako oglašujejo 100% sladolede, kiso izdelani samo iz sadja. Dejstvo pa je, da bi sladoled, ki bi bil izdelan samo iz npr. jagodnega pireja, imel zelo, zelo bledo rdečo skorajda že roza barvo. Intenziteta “večine” 100% jagodnih naravnih sladoledov pa je navadno res bolj rdečkasta.
Zanje lahko torej rečemo, da so lahko izdelane iz visokega % sadja, vendar skoraj vedno vsebujejo barvne ojačevalce. Za te pa velja, da so lahko, kot napisano že prej, umetni, oziroma v tem primeru, naravni!
Sladoledne banjice “izrastki”
Nekatere sladoledarne poskušajo svoje goste “privabiti” tako, da izdelajo banjice z “izrastki”. To pomeni, da s pomočjo žlice oziroma špatule, ki jo zapičijo, nato pa “vlečejo” iz sladoleda.
Površina takšnega sladoleda je neprimerno večja, kot pa npr. kremino sladoleda, ki je poravnan v banjici.
Takšen sladoled z izrastki bo bistveno prej oksidiral, saj ima večjo površino izpostavljeno zraku. Če bi že radi naročili takšnega, prosite prodajalca, naj vam postreže tisti del sladoleda, ki je bolj pri dnu banjice.
(Pre)sijoča površina sladoleda
Dober sladoled je tisti z mat videzom. Načeloma velja pravilo, da naj bi se sladoled, ki ima bolj sijočo površino hitreje talil. Takšen sladoled je lahko tudi pokazatelj, da se je sladoled ŽE stalil in nato naknadno zamrznil.
V skladu s higienskimi smernicami, ki jih proizvajalec sladoleda mora poznati, takšen (odtaljen in ponovno zamrznjen) sladoled sploh ne bi smel biti v prodaji.
Obenem je lahko takšen sladoled pokazatelj, da v sladoledni vitrini prihaja do (pre)velikih temperaturnih nihanj in da bi moral prodajalec sladoleda več skrbi nameniti temu. Mogoče je to posledica slabega delovanja vitrine, morda je banjica preveč izpostavljen sončni svetlobi …
Pozorni bodite tudi na to, da se pod zajemalko sladoled ne topi … to bi lahko bil znak, da sladoledna vitrina ne deluje pravilno.
Sladoled iz katerega se “kadi”
V vročih poletnih mesecih lahko med postrežbo sladoleda večkrat vidimo, kot da bi se iz postrežene kepice “kadilo”. To je znak, da je sladoledna banjica shranjena na pravilni temperaturi (ta naj bi v sladoledni vitrini znašala med -12 in -6°C).
Če je torej zunaj 30 ali 35°C se bo iz vsake stvari, shranjene pod lediščem, malce “pokadilo”.
In tako je tudi prav!
Konsistenca ali tekstura sladoleda
Visokokakovostna tekstura sladoleda mora biti kremozna in mazljiva, ne pa trda, krhka in razpadajoča. Veliki ledeni kristali na površini sladoleda ali v njegovi notranjosti prav tako niso dober znak.
Gumijast okus sladoleda nakazuje na to, da je v njem uporabljenih preveč emulgatorjev oziroma zgoščevalcev. Prekomerna uporaba le-teh se pokaže tudi v tem, da se npr. zamrznjen desert noče in noče stopiti ali pa da med topljenjem ohranja svojo obliko!
Največkrat je takšna uporaba emulgatorjev v sladoledu posledica tega, da želi proizvajalec sladoleda umetno “podaljšati rok” sladoleda. Predlagamo vam, da takšnih sladoledov ne naročate!
******************
Tako, zdaj ste pred dilemo ali naročiti ali ne. Če je več zgoraj omenjenih kazalnikov “dobrih” nadaljujte z naročilom, sicer pa ga raje naročite drugje!
Velika večina prodajalcev sladoleda se trudi, da bi imeli sladoled najkakovostnejši, saj je to njihov glavni vir dohodka. Vseeno pa lahko, če opazite določeno pomanjkljivost, prodajalca sladoleda na to opozorite!
******************
Okus sladoleda
Navadno imamo v sladoledni vitrini pred seboj približno 20 sladolednih okusov. Nekateri so sadni, nekateri mlečni, kremni sladoled je navadno izdelan v plasteh in ima ravno površino. Potem so tu še veganski sladoled, pa proteinski sladoled, skratka cela kopica sladolednih okusov.
Navadno najbolj “umetni” sladoledni okusi so tisti, ki so najbolj barviti – to bodo v prvi meri npr. sladoledi z okusom Cole, žvečilnega gumija ali modro. Spomnite se, bolj kot je sladoled mat in “bledih” barv, večja je verjetnost, da je narejen samo iz naravnih sestavin!
Izberite okus sladoleda po vaši želji, vendar, ko ga okušate, bodite pozorni na okus in pookus.
Okus in pookus sladoleda
Obrtni sladoled mora biti čistega, aromatičnega, popolnega okusa. Pravzaprav bi moral sladoled imeti okus, katerega ste izbrali. Okus bi se, e se izrazimo someljejsko, razviti in odpreti. Z vsakim grižljajem bi se moral sladoledni okus okrepiti in prehajati v prijeten pookus.
Bolj dolgotrajen kot je okus, iz bolj kakovostnih sestavin je bil sladoled narejen.
Grenak priokus bi pomenil, da je sladoled bodisi že malenkost star, če pa okusa ni veliko, pomeni, da je bil okus bolj posledica arom, ki so jih proizvajalci uporabili pri izdelavi. Tak sladoled bo hitro “zbledel”.
Nasprotno bi moral pravi obrtni sladoled, ki je izdelan iz uravnotežene sladoledne baze po ustaljenem postopku izdelave sladoleda (električni pasterizator -> stroj za sladoled -> šok komora -> zamrzovalnik -> sladoledna vitrina) ponuditi veliko več okusa tudi, če je izdelan iz sladoledne paste. Načeloma se sicer pasterizator uporablja za mlečne ali pa npr. čokoladne sladolede. Sadni sladoledi po drugi strani pa ne potrebujejo pasterizatorja.
Dober sladoledni okus bo nudil tudi sladoled, ki je npr. izdelan iz svežega sadja ali sadnega pireja in je s sladoledno pasto samo ojačan oziroma je ta uporabljena samo za dodatek barve.
Najslabši sladoledni okus pa bo ponudil sladoled, katerega sestavljata v večji meri samo aroma in sladkor. Takšen sladoledni okus je bolj kot ne tek na kratke proge, saj se gostje, ki ga bodo poskusili, ne bodo več vrnili.
UX* in sladoledna kakovost
Sladoledni desert pozna dandanes že skorajda vsak. In večina od njih ve, kaj je dober sladoled. Poleg tega je v interesu vsakega prodajalca sladoleda, da ponudi najboljši sladoled, saj se bo sicer znašel pod plazom kritik, v najslabšem primeru pa obisku inšpekcije.
Vsekakor pa je dobro, da vsak izmed nas pozna in ve, kako mora izgledati dober sladoled. S pomočjo zgoraj omenjenih nasvetov upamo, da smo vam pomagali poiskati najboljši sladoled oziroma takšnega, s katerim boste zadovoljni. Vedno namreč obstaja prostor za izboljšave!
*UX – user experience – uporabniška izkušnja